Malo živalsko

Pa naj bo ta objava spet obarvana malo manj ustvarjalno, pa malo bolj živalsko. O našem dolgodlakem belem mačkonu. Ki se je vse življenje toliko pucal, da je imel na hrbtu vedno oguljeno. Dokler ni to prišlo že do krvi. Po nekaj neuspešnih obiskih pri veterinarju, ko so samo kasirali in nas naložili z neučinkovitimi, a dragimi vitamini, smo obupali. Letos pa je bilo prehudo. In smo naleteli na veterinarko, ki je rekla, da bi to znala bit alergija (testi so dragi, pa je svetovala, da preizkusimo kar tako). Predpisala mu je antibiotik in strogo dieto. Zdravje se je izboljšalo v nekaj dneh. In gospod maček je pogruntal, da njemu dieta konec koncev paše.
Njegova hrana je po novem na oknu, kamor drugi maček ne gre (zakaj le, mi ni jasno). In veliko manj prosjači za vse ostalo. Saj ne, da tu pa tam kaj ukrade, ampak se kar pridno drži tudi sam. Ker ga zdaj ne srbi več. In je spet lepotec. In seveda gospodar bližnje okolice.

Ampak včasih se tako usede, da ne veš kaj naj si o njem misliš. Tako je prej sedel na stopnišču in celo počakal, da sem ga slikala, pol pa je šel. Ena slika ti bo dovolj :P