Skandinavija - 5.dan

Naslednje jutro je bilo seveda eno od tistih 287 deževnih dni. Pri ogledu mesta Bergen smo bili malo mokri, vendar zadovoljni, ker smo vse zanimivosti poslikali že prejšnji večer pri lepem vremenu.
In nadaljevali smo svojo vožnjo. Spet je bil na vrsti dan z manj ogledi, vendar pa napolnjem z drugimi stvarmi. Najprej nas je v koloni za cca uro in pol zadržala huda prometna nesreča. Ko smo s trajektom prečkali enega od fjordov, je avtobus odpovedal poslušnost in ni hotel vžgat. Pa smo se prevažali preko fjorda nazaj in naprej. Na srečo se je vse dobro izteklo. Avtobus je spet vžgal in nas vozil naprej. Najprej nas je popeljal do slapu Voringfossen, slapu z najvišjim navpičnim padcem. Škoda, ker je najlepši slap skrit za hribom in ga nismo mogli občudovati v vsej njegovi lepoti.
Pa še Laponka v svoji narodni noši, ki je sedela pred prodajalno spominkov.

Pot nas je vodila preko planote Handargervid, kjer smo se nahajali na višini cca 100o metrov nadmosrke višine, nad mejo rastja, na področju mahu in lišajev.
In naprej. V Geilo. Smučarsko središče, kjer smo prenočili.

Skandinavija - 4.dan

In spet nadaljevanje vožnje skozi slikovito pokrajino. Mimo rdečih hišk, takih in drugačnih voda

cvetočih travnikov

skozi neštete tunele... eden od njih je bil dolg kar 24,5 kilimetra

In spet križarjenje po fjordu. Tokrat je bil na vrsti Sognefjord, ki je dolg preko 200 km.
okoli njega pa toliko čudovitih prizorov, da se je aparat skoraj pregrel. Prav težko je zdaj izbrati samo nekaj slik, ki bi pričarale vso to lepoto.
A sem že omenila čudovite, male, rdeče hiške?
In večerni prihod v čudovito mesto Bergen, ki je bilo nekoč glavno mesto Norveške. Po pozni večerji smo se, kot vsak večer sprehodili po mestu in poslikali zanimive stvari. Svetlo je itak skoraj celo noč.
Vrsta lesenih hiš, ki jih že najeda zob časa in se rahlo nagibajo in naslanjajo ena na drugo.


Med njimi pa vodijo temačne, ozke, lesene uličice, ki smo jih skoraj spregledali.

Te hišice so ostanki nemške trgovske četrti...mesto v malem
In spet pri belem dnevu v posteljo.
Aja. To mesto je znano tudi po tem, da v njem dežuje kar 287 dni v letu. Nas pa je pričakalo sonce, torej smo lahko srečni.

Skandinavija - 3.dan

Spet smo se prebudili v lep sončen dan. In se odpravili iz Hamarja. Spotoma smo si pogledali še dvorano za drsanje, ki so jo naredili v obliki narobe obrnjene gusarske ladje za olimpijske igre 1994. leta.

In se odpeljali še v cca 6o km oddaljen Lilehamer, kjer smo se povzpeli do skakalnice in glavnega prizorišča OI, do mesta kjer so prinesli olimpijski ogenj.

V mestecu nas je prevzel vodni motiv. Čeprav v tej deželi voda teče vsepovsod, so naredili še tak umeten skalnjak s prelivajočo vodo.


Čudovit pogled proti VODI :)
Postanek ob zanimivi leseni cerkvici.
nn bučečem potoku pod mostom
skok v trgovinico s spominki, ki ima zanimivo s travo poraščeno streho, kar na Norveškem sploh ni redkost
In nadaljevanje poti preko gorovja, v bližino ledenika Opland, kjer smo se tudi kepali.
In spust po divjih serpentinah proti fjordu Geraingerfjord, kjer smo se podali na enourno panoramsko vožnjo s trajektom.
narava je v skalo izklesala obraz



In vožnja do mesta duhov - vasica Stranda, kjer smo bili poleg treh hotelskih uslužbencev menda samo še mi.

Skandinavija - 2.dan

Naslednji dan smo nadaljevali našo pot proti Norveški, v občudovanju čudovite narave in švedskih preprostih hiš.
Ustavili smo se v kraju Örebro, kjer smo si ogledali trdnjavo. Uh. Pozabla zakaj je bila pomembna :P

Nato pa se odpeljali do kraja Hamar, kjer smo se nastanili za nočitev. Naš večerni sprehod po ulicah tega malega, umirjenega prazničnega mestea ni prinesel veliko slik, saj razen nenavadnih človeških skulptur v vseh mogočih pozah ni bilo kaj veliko za slikati. Smo se pa zato zabavali z njimi. In občudovali kip, ki je visel preko električne svetilke, ali pa tistega, ki je bil nekje na drogu javne razsvetljave, pa do tistega, ki je ležal pod klopco ob poti.

Res je bil to dan z najmanj slikami in vtisi, zato pa z dolgo vožnjo :)

Skandinavija - 1.dan

Vstajanju sredi noči je sledil jutranji polet proti Švedski. Sicer je bilo vreme dokaj oblačno, a tu in tam so se skozi okno videli kupi stepene smetane ali pa se je pogled med njimi usmeril na zemeljsko površje.
In pristanek v deževnem Stockholmu. Najprej ogled menjave straže. Brrr...primorci nismo bili pripravljeni za tak mraz in dež.
Pa vožnja z avtobusom po ulicah.

Kratek postanek za fotošuting. Stockholm je zrasel na malih otočkih, zato je stari del pretežno ob vodi. (Ker pa je bilo deževno in megleno, smo naslednje jutro ta postanek ponovili, da smo dobili nekaj lepih sličic)



In še postanek v muzeju Vasa. Ogled ladje Vasa, ki je potonila ob prvem izplutju - zgodba spominja na Titanik. Ladja je bila veličastna, z veliko čudovitege lesenega okrasja, kot je razvidno iz makete.Po potopu je potonila v mulju in tam ležala 333 let preden so jo odkrili, potegnili iz vode in očistili, preparirali in rekonstruirali, da je spet videti njeno veličastje.
Utrujeni in zaspani smo našli prenočišče v hotelu. Za nami je bil dolg dan. Noči pa od nikoder. A o tem v kaki drugi objavi.

Patchwork toaletka swap

Snežinka je spet organizirala swap v šivanju. Tokrat je želeta patchwork toaletke. Še dobro, da me kdo kdaj malo brce, pol se potrudim in nekaj naredim. Tako sem se tokrat lotila toaletke.

Prejšnji poskus se je zaradi nenačrtovanja kroja končal bolj tako, zato sem se potrudila in poiskala na netu podrobna navodila.Ideja je od Pink Penguin. Ker pa je za ta kroj potrebno malo trše blago, sem pristala pri tej rdeči barvi, ker je pač to blago bilo na razpolago. Potem pa je bil problem ustreznega blaga za zraven. Več barv žal nisem našla, ki bi šle zraven. Ampak tudi tako mi je všeč. Pri izdelavi prve sem seveda slabo prebrala navodila in naredila zgornji del rahlo narobe. Ugotovila šele tik pred koncem in popravila, vendar ni tisto kar mora bit. Da ne govorim o všivavanju podloge, ki mi je delalo velike probleme. Toliko, da je podloga na koncu všita narobe :P. Take toaletke seveda ne morem dat naprej, zato sem se takoj lotila še ene. Popravila napake iz prejšnje in tu je:

Zraven seveda spada tudi mini kartica, ki je narejena kar v stilu patchworka.

No, preizkusila sem se tudi v izdelovanju rožic. Žal gumb ni najlepši, ker je moja delavnica v razsulu in se stvari nekje skrivajo. Bemtiš pa Harvey Norman, ko jih moraš dva tedna čakat, da ti zamenjajo napačno izdan paket.

Jaz pa sem dobila to lepotičko, ki jo je zame zašila Snežinka

Naš blagoslov

Kot sem obljubila že v soboto, moram nekaj napisat tudi o nedeljskem blagoslovu motorjev. Čakala sem, da dobim kako sliko, ampak ugotavljam, da bo najbrž prej na vrsti nov blagoslov kot kaka slika pri meni, zato ne čakam več. Aja, moj aparat je že za prvo fotko ostal brez baterij, zato sem pač odvisna od drugih.

Že zjutraj smo se zbrali in pripravili še zadnje detajle, da bo blagoslov čimbolj gladko tekel. Postavili senčnike, da ljudi ne bo opeklo sonce. Pripravili mize, kjer se bo pojedel golaž. In naredili eno spominsko sliko.

Pa še eno, kjer je večina naše klape, organizatorjev, pobudnikov tega blagoslova, ki je letos že 10. po vrsti.

Vse je lepo teklo. V vas je kljub oblakom prišlo kup motorjev. No, približno pol toliko kot lani, saj napovedi res niso bile najboljše. Župnik je opravil svojo mašo in podelil blagoslov. A tisti trenutek se je tudi tisti zgoraj odločil, da prispeva svoj delež in začek škropiti, škropiti in vedno bolj škropiti. Pol pa se mu je menda kangla zvrnila in je vsa voda pljusnila na nas. Stiskali smo se kjerkoli smo se nahajali. A ni pomagalo. Voda je prihajala menda od zgoraj in spodaj in vseh strani. Vsaj pod tistim senčnikom kjer sem bila jaz. Približno eno uro je trajal naliv, potem pa se je malo umirilo, da smo lahko vsaj golaž pojedli. Žal nam je kar nekaj motoristov ušlo.

Potem pa se je dan razsvetlil. Sonce je posijalo in posušilo preostale motorje in motoriste. Pecivo smo zrezali in postregli, a ga je bilo letos skoraj preveč, ko je bilo tam komaj kaka četrtina pričakovanih ljudi. Ostalo pa vseeno ni nič :P Slikat pa tudi nisem nič uspela. Povem pa lahko, da so bila vsa peciva dobra. Vsako različno, čeprav jih je bilo kar enih 5 z češnjami.

Ob tej priliki pa sem naredila tudi eno spominsko fotoknjigo za naših prvih 10 blagoslovov, o življenju naše motoristične klape doslej. Pokažem samo platnico, kjer je zbranih nekaj utrinkov.

Priznam, da je bilo delo kar zahtevno, saj je pomenilo zbirati slike različnih ljudi, različnih dogodkov, mnogih let. Iskati prisotnost čimvečih na slikah in hkrati morajo slike govoriti svojo zgodbo.