sreda, 17. september 2008

Čas
hiti...
beži...
ga je...
ga ni....
Ne morem ga za rep prijeti,
dati v škatlo in omaro,
shranit za pozneje kdaj.
Ga je veliko na razpolago
in že je mimo, ves porabljen
za branje knjig, za službo,dom...
za tkanje pesmi in želja
za to, kar ta hip rabim ga

a je preveč želja, idej
preveč za danes in za včeraj
še dobro, da je tu še jutri
in z njim nov čas
o ja, ga je, ga je
dokler sem tu, je tu moj čas
kaj z njim počem, je moj problem
če tu sedim
in pesmi pišem...
saj ni zapravljen
sva tu oba: jaz in moj čas
neločljiva, nerazdružljiva.
o.k. Blog je ustvarjen. Zdaj pa je treba nekaj pisati. Zdaj razmišljam kaj? Ne bom pisala o svojem vsakdanu. Je preveč dolgočasen in preveč moj. Ne bom se spuščala v neka globokumna razmišljanja, ker pač nisem tip za to.


Zakaj že meni rabi blog?

četrtek, 11. september 2008

Danes sem se odločila, da bom tudi jaz imela blog. Zdaj je odprt, potem bomo počasi nadaljevali.