Sončna sobota

Čudovit sončen dan. Kar kliče po kakem čiščenju, pospravljanju, generalni...Pa sem se kar nekako uspešno uspelo branit temu izgubljanju časa. Cunje oprala in posušila. Sprotno pospravljanje. Pol pa sem se le odločila, da tako, malo površinsko obrišem kuhinjo. Da rečem, da sem nekaj posebnega naredila, truda pa itak ne bo nobenega. Saj je kuhinja itak čista, a ne? Že po prvih dveh omaricah je bilo treba prati krpo. Halo? Saj je moja kuhinja čista, sploh zunanja stran omaric. Od kje umazana krpa??? Da ne govorim o tem, kaj se je zgodilo, ko sem prišla do okrasnih polic. Z vlažno krpo sem nehote oplazila stenske ploščice za policami. Joj, ne!!!! Kaj imam na krpi? A ni to čisto navadna voda??? Ploščice pa so postajale lisaste, svetlejše. Ni pomoči, treba obrisat vse ploščice, da ne bo videt kako sem jih uničila. Zdaj so enakomerno svetle. Pa naj mi kdo dokaže, da sem jih pokvarila :P
Nagarala sem se. Ker potem se pojavi še to in še ono. Pa vse magnetke na pomivalcu sem zložila v vrste. In vse ninole po poličkah obrisala, da so spet ko novi.
A na koncu ni nihče nič opazu. Naj bom žalostna ali zadovoljna???
Se odločim, da bom kar zadovoljna. Očitno moja kuhinja le ni bila tako umazana, da bi se opazilo spremembo v barvi :P

A očistim še te črne pike, ko sem že v formi?

Pogajanja

Pravkar so pri nas potekala pogajanja, če je martinček lahko v hiši ali ne. Maček pravi, da ja in ga je prinesu v hišo. Pes pa pravi da ne in ga je skušal mačku ukrast. Prerivanje je izkoristil martinček in jima pobegnil pod kavč. Maček je še malo pokukal spodaj, ko pa je vidu, da se je pes ackije lotu temeljito, se je umaknil in dogajanje samo od daleč opazoval. Pes pa v akcijo. Najprej je poskusu sebe spravit pod kavč, kar seveda ni šlo. Pozabil je čarovne besede, ki bi ga vsaj 10 x pomanjšale. Potem je skušal martinčka prepričat, da pride ven, izvlekel tepih izpod kavča, a se je martinček še naprej uspešno skrival. Potem se je pes naredil francoza. Pogledal v zrak in skorajda zažvižgal. In mu je uspelo. Martinček se je pognal v dir proti vratom. Pa je bil veliki pes vseeno hitrješi. Za kavčem je zakopalo, da je hči mislila, da so zvrnili najmanj omaro, ampak uspel je ujeti martinčka. Za kazen, ker se mu je toliko časa upiral, ga je pokončal kar na licu mesta in tam pustil. Čeprav ga ponavadi zelo nežno odnese iz hiše.
Slikice ne bom prilepila, ker je preveč krvava.

17.junij

želim se javit,

nekaj povedat, napisat, pokazat,

dat znake življenja....

a ne gre.

izdelkov ni...

besed zmanjkuje...

ostajam jaz...

brez besed

brez misli

samo jaz

nič sredi niča

hrepenim po nedosegljivem

želim si nemogočega

lovim čas in mu dopovedujem, naj se me usmili

naj ne beži prehitro

naj mi pusti čimdlje uživati v tem, kar mi je dano

želim si...

o, želim si marsikaj

a naj se mi izpolni le najvažnejše

le sreča je pomembna

sreča....

in uživanje v drobnih stvareh

zdaj, ta hip...

naj jutri nikoli ne pride

naj bo tu samo danes

včeraj ni več pomemben

Še sem tu

Ja, še sem tu. Čeprav nisem nič objavila že en teden. Čeprav nič ne ustvarjam. Čeprav nisem bila na srečanju. Čeprav komaj kaj berem in še manj komentiram po drugih blogih. Še sem tu.
In nič ni narobe z mano. Še vedno mi zmanjkuje časa. Še vedno ne uspem narediti niti delčka tistega kar bi si želela. Ampak ...tu sem. Z vsemi mojimi mislimi, željami, občutki. Z vso srečo in vso žalostjo. Z vsem kar mi pripada.

Pozdrav v sončen dan

Ko sem že včeraj kazala slike snega in razlagala o ekstremnih razmerah, bom danes samo povedala, da je danes nov dan. O kaki burji ne duha ne sluha. Sonček toplo greje in pridno topi sneg in led.
Fotk žal nimam, ker je fotoaparat šel na potovanje, lekcije o prenosu iz telefona pa nisem še utegnila osvojiti. Ampak kabel sem že najdla :P

Smo pa sinoči, ko se je burja malo umirila in sneženje rahlo popustilo, šli malo ven. V sneg, ki ga nismo vajeni. Je tako rekla najina mala punčka. Ker ona bi rada, da jo razvajamo :) Tako lepo se je našobila, da smo se oblekli in šli ven. V mraz, sneg in snežne zamete. Vsak malo večji kup je bil najin. Kepali sva se, pes je kopal tunele, pa še snežne angelčke sva delali. Ko že ni drugih fotk, pokažem kar te :)
En velik snežni angel. V ozadju pa "robotski" maček, ki si ni hotu zmočit tačk.Pa še čredica, ki ne more dočakat, da odklenem vrata in jih spustim na toplo.

Ekstremne razmere

Ja, marec je pač še vedno zimski mesec. Čeprav ga ponavadi štejemo med pomladanske. Občudujemo zvončke in trobentice. Se martinčkamo na toplem soncu.
Ampak danes je zima spet pokazala zobe. No, tako hudo ni bilo že nekaj zim. Močna burja in neobičajno sneženje. Vsaj za naše kraje. Čeprav je to zimo že snežilo. In tudi mrzlo je že bilo. Ampak danes je ekstremno. Močni izpadi elektrike, internetnega omrežja... Ja, kljub vsej tehnologiji, je narava pokazala, da prevlada vse.

Nekaj se dogaja

Včasih pomaga potožit, pojokat....pol dobiš kako brco in kako spodbudno besedo, pa se življenje odvija naprej. Lažje. Hitreje. Drugače.
Hvala vsem za komentarje na zadnjo objavo ( pa seveda na vse prejšnje). Že takoj naslednji dan sem se spravila malček k sebi. Ne pričakujte, da bo okrevanje bliskovito, ampak dogaja se.
Za pokušino....
transfer na fimo, ki smo ga delali na srečanju tam nekje v hribih nad Litijo. Saj transfer je bil končan že oni dan. Pa pečen tudi. Potreboval je le še malček brušenja in laka. Ter seveda vrvico na kateri visi. Zdaj pa je. Tukaj. Končan. Pa tudi za mojim vratom je že ponosno visel :) In ga pokažem še vam.

Še nekaj stvari je v fazi dokončevanja in bodo kmalu na ogled.

No, pa da povem kakšen način sem iznajdla zadnje tedne za dodatno izgubljanje časa (obljublja tudi izgubljanje kil): vsako jutro telovadim in vsak večer hodim ( z možem) na dolge sprehode. Cajt definitivno beži, kile malo manj. Očitno so precej navezane name. Nobena nesramnost ne pomaga, da bi se užalile in me zapustile.

Čista lenoba

A ste opazili, da zadnje čase pri meni nič ne nastaja? Samo, če je kaj nujnega. Pa malo se šlepam z objavljanjem že narejenega albuma. Še pesmi več ne pišem. Enim rokavičkam manjka še en prst, pa ubožice čakajo pomlad ( kot kaže). Kup dolgov za nazaj imam, pa mi ne uspe ene stvari končat. No, da vam zaupam zakaj tako. Popadla me je ena čudna bolezen. Cele dneve me drži v kremplih. Nobeno zdravilo ne pomaga.

Znaki: -visokoleteči plani, ki ostajajo pozabljeni isti trenutek ko bi imela čas
- slaba vest
- tičanje pred računalnikom
- nobene volje
Diagnoza: lenoba, v napredujočem stadiju
Zdravilo: še neodkrito. Mogoče pa bi pomagala kaka brca v r.t
Stranski učinki: nobenih izdelkov, hiša nepospravljena, delo po predalih ( pa še to včasih ne, ostane kar na mizi), rože so nezalite, cunje nezlikane
Nalezljivost: možna, zato se me raje izogibajte

7 dejstev

Mojca - MKA me je tagala, da napišem 7 dejstev o sebi. Pa Kokica tudi. Hudo težka naloga. Ne maram pisati o sebi. In kaj zdaj?
Že par dni razmišljam. Napišem nekaj neumnosti? Nekaj iz tega ali onega bloga? Saj je veliko resnic tudi tam. Npr.:
1.) ne maram zamujanja (ja, prebrano pri Kokici, ampak velja tudi zame)
2.) pospravljanje - kot Kokica- Ufa, a moram? Če komu kaj škodi, naj kar pospravi.
3.) Bojim se višine (tudi to je bilo že povedano), pa svoj čas ni bilo tako, ampak z leti ta strah narašča.
4.) Ne maram govoriti o sebi.
5.) Sovražim verižne igre

Evo na. Pozitivnega pa nič. Pa provajmo najt še to:

6.) Znam poslušati in ne govoriti naprej, zato se .m večkrat izbrana za zaupnika. Tudi čisto neznanim ljudem - strankam v službi. In ne, ni mi težko poslušati, prikimati in biti tiho ali dati kak "nasvet"
7.) Svojo službo imam rada, čeprav bi jo včasih zamenjala. Ko imam vsega vrh glave, bi iskala kaj takega z manjšo odgovornostjo, z manj napetosti.... Naslednji moment bi zamenjala vse okoli sebe. Ko prespim, je spet v redu :)

Pa mi je uspelo. Ampak ne bom podeljevala naprej. Če je katera, ki se še ni spovedala in to želi, naj naredi brez poimenskega poziva :) Meni je to taka muka.

Sončna nagradica

Začnimo novo leto s prijetnimi objavami.
Alenka mi je podelila to prijetno nagradico, pa Špela tudi, kasneje sem jo odkrila še pri Neži.





Hvala vsem trem. Tako prijetno je ogrela moj blog in moje srce.
Naj bi jo podelila naprej. Komu le? Vse tiste, ki jih rada obiskujem, jo že imajo. Če je kakšna še ni dobila, naj jo prosim vzame. Namenjam jo vsem, ki obiskujejo moj blog in vsem blogom, ki jih jaz obiskujem.
Včasih ne pustim komentarja, ampak to ne pomeni, da sploh ne pogledam in preberem objav (razen pri tistih Slovenkah, ki pišejo samo angleško - tam pogledam, berem in komentiram pa ne). Kak dan res izpustim moj obhod, ga pa skušam potem nadoknadit :) Včasih ne komentiram, ker mi program ne pusti (v službi imam na nekaterih blogih probleme) kasneje pa pozabim. Včasih mi enostavno čas ne dopušča pisati vseh komentarjev in pišem samo tam, kjer me tisti trenutek res potegne in navdihne.
Bla,bla,bla....

Čas vrtoglavo beži...

...in novo leto je vsak dan bliže. No, že prej je na vrsti Božič. Ta vikend se pričenja advent, jaz pa se še nič kaj praznično ne počutim. Vedno je še ena stvar, ki jo moram speljat preden se lotim prazničnih priprav in vedno se najde še ena, ko to prejšnjo speljem. Zdaj je za mano vikend gasilskega čestitkanja, ki mi je tudi požrl kako uro v pripravah.

Jutri ima moj dragi rojstni dan. To spet potegne za sabo nekaj priprav in predvsem mojo koncentracijo.Čestitko sem pravkar naredila, o darilu pa sem komaj včeraj začela bolj konkretno razmišljati.

Potem pa bo. Ja, računam, da ja. Da končno pričnem s prazničnimi pripravami. Da se s pričetkom adventa tudi v naši hiši začuti praznični duh. Ta vikend se bo jesenska dekoracija umaknila božično-novoletni. Če nič drugega prtičke zamenjam. Pa tudi adventni venček naj bi bil že v nedeljo na mizi in prva svečka prižgana .


Oh, pa na mamin rojstni dan ne smem pozabit. Ga ima ravno sredi adventa. Lani je dobila škatlo za čaje, letos pa še nimam ideje. Razmišljam, razmišljam...

No, medtem pa pokažem današnjo voščilnico. Za mojega dragega. Ki ne mara sličic. Ki ne mara gumbkov. Ki ne mara kičastega....Uh. Nekaj sva speštali skupaj. Z vsem kar spada zraven. Edino gumbkov letos ni dobil. :)

Srečanje

V soboto smo se otočanke zbrale v Prečni. Lepo je bilo spet videti nekatere obraze, ki jih nisem videla tudi že eno leto, videti tiste s katerimi smo se družile prejšnji mesec, pa tudi nekaj čisto novih. Vedno je zanimivo forumskim nickom dodati resnični obraz. Velikokrat preseneti :)
Za to srečanje sem pripravila samo škatlo v katero potem zložimo drobna darilca za prijazno organizatorko. (za 2. organizatorko je škatlo naredila Dodo). Škatla je samo pobarvana in okrašena s servetno tehniko.















Na srečanju smo imele tudi razstavo novoletnih izdelkov. Tam sem nesla nekaj voščilnic in par lanskih izdelkov, saj letos nimam še nič pripravljeno. Bolj kot drugo pa daje taka razstava možnost občudovati izdelke drugih. In bilo je kaj videti, vendar žal nisem čisto nič slikala. Jaz sem predvsem čvekala, gledala kaj se dogaja na delavnicah in upala, da bo kaj od vsega videnega ostalo v moji glavi. Prav zagotovo pa je veliko dobrega pristalo v mojem želodčku.

Naj zaključim: za mano je en čudovit dan z veliko pozitivnimi vtisi. Hvala organizatorkam in hvala vsem, ki ste pomagale, da je bil tak, kot je bil. :)

Ups...obletnica, pa še sladko

Ops. Pravkar sem odkrila, da imam blog že več kot 1 leto. 11. septembra je bila obletnica. Z vso gužvo, ki sem jo imela, pa mi je datum čisto ušel. Bo treba popravit napako in nekaj naredit v tej smeri. :)Pa še veliki album sem končala. Torej že dva razloga za proslavljanje. Vzamem v razmislek in se vrnem zvečer :)

Ko sem že tu, pa še kak bonbonček.

Jude dnevno podarja bonbončke. Danes je že 19.dan, ampak kaj, ko vsakič zahteva objavo, meni se pa to ne ljubi. No, danes pa bom.

Jude has daily giveaway. And i wish to tell you about her alzeinheimers fund raising. Read more obut it on her blog.

V iskanju časa

Zadnje čase mi čas kar polzi med prsti. Komaj spravljam skupaj dnevne obveznosti, pucanje je komplet na stranskem tiru, cunje sicer oprane, likanje pa čaka na boljše čase. Poleg vseh obveznosti je še čas za spravilo stvari iz vrta. Naredit je bilo treba ajvar in marmelado. Pa paprike je treba vložit pobrat fige in podobne zamudne zadeve. No, jutri je na vrsti rojstni dan moje starejše hčere. Njeno darilo je končano, čestitka napisana, vse skupaj že čaka nanjo. Še jutrišnje praznovanje, potem se lahko posvetim naslednjemu darilu. Uživam v urici relaxa, ki sem si jo pravkar privoščila.
Tisti dve čestitki sta narejeni, a sta tudi ušli. V vsej gužvi sem ju pozabila slikat :(
Pa še hiter skok med blog sladkarijami:

Carollyn is ofering grat blog candy : back to school
Jacare open a new shop and offer blog candy

Zdaj pa grem

Spet se odpravljam na potep. Samo za dva ali tri dni, vendar se spravljam malo na morje :)
Ko se vrnem pa pokažem kako fotko kje sem bila. Izdelkov pač ni za pokazat. Ampak se dela s polno paro :))) Prisežem.

E stasera mi buto....

No, pa ne nocoj, ampak sem se že. Danes sem nastavila prvo stran mojega albuma. Papirčki so že urezani, postavitev določena, komentar napisan, ga je treba samo še v dokončno obliko spravit in naslov moram še nekako spravit na papir. Edino ta ideja je še nedokončana. Kako oblikovati naslov. Sprintati? na barvni papir? na enobarvni? Izrezati posamezne črke?

Zadnjič sem med komentarji dobila kar nekaj dobrih predlogov, ki jih bom (prilagojeno, seveda) tudi upoštevala. Hvala vsem za ustvarjalne komentarje. Se priporočam še naprej. Edino mi je žal, da ne smem nič pokazat :(

Včeraj pa mi je Moni podelila nagrado, ki naj bi jo tudi jaz podelila naprej 12 prijateljicam. Moni, hvala! Seveda jo podeljujem tudi tebi nazaj. Ampak piši na blogu tudi v slovenščini, prosim, ker meni je ta angleščina tako težka :(, da je raje ne preberem.
Torej nagrado podeljujem:
Moni
Alenka
Marika Gabez
Mravljica
Kokica
Barbi
Valems
Didi
Marija - marička
Dodo
Suzi
Rastlinica

No, saj bi jih lahko še naštevala, a je to tako nehvaležno delo. In določili so mejo 12. :)

Kako čas hiti

Čas beži. Tako hitro, da ne uspem naredit nič kar bi želela. Služba, kolesarjenje in kako nujno pospravljanje in kuhanje, pa ga že ni več. Zato tudi ne objavljam. Po blogih pokukam v prostih trenutkih v službi in največkrat niti ne uspem komentirat. To pa je tudi vse.
Kako minuto pa najdem za urejanje slik za album. Ja, potem, ko sem že vse zložila, sem ugotovila, da mi jih nekaj pomembnih manjka. In je bilo treba v lov za njimi. Ne bom na dolgo in široko, ampak me je pa stala, ta štorija iskanja fotk. Zdaj čakam še eno in potem je na vrsti še zadnje(upam) razvijanje. Po temu pa dokončni razpored v albumu. Ja, še nekaj moram poiskat, ampak ne vem kdaj. Imam pa nekaj strani že dodelanih. V glavi seveda. Kdaj bo tudi na papirju pa ne vem.
V tem času pa objavljam dve voščilnici, ki sem ju naredila že pred časom, a ju še nisem uspela objavit (vsaj zdi se mi). No, te dni sem nekje videla izziv za voščilnico nepravilne oblike. Torej jo prijavljam. Samo še izziv moram najti. Kasneje. Voščilnici sta narejeni po ideji ene tuje blogerice, vendar je link nekam zašel. Če ga kdo pozna, ga bom rade volje prilepila sem.

I need to say something: this shoes aren't my idea. I found it on one blog, but i lost the link. If someoen know....



P.s.: Našla. Izziv je na C.R.A.F.T. chalenge

Neobetaven štart

Danes sem se končno lotila mojega scrapbooka. No, že nekaj časa zbiram slike, ideje in material. Ampak danes so slike dobile svoje mesto v albumu.
Moj scrapbook bo drugačen. Ne bodo posamezni listi, ne bodo posamezni dogodki, ampak bo to album s prvimi 20 leti življenja moje hčere. Slik je ogromno, ampak ne takih kot bi si jih človek včasih želel. Niti ene slike ni, kjer bi bila s torto namazana okoli ust, kjer bi kazala škbast nasmeh, skakala po lužah ali držala v rokah dežnik.... Moram pač uporabit kar imam. Materiala je veliko. Vsaka slika ima svoj spomin, svojo zgodbo in težko se je odločit katere bodo. No, ta del sem doslej že opravila. Slike sem izbrala, poskenirala in razvila. Danes sem jim določila mesto v albumu. Ene tri ure dela. Samo kronološko in tematsko razdelit slike. Izločila sem samo tri od izbranih in ugotovila, da mi manjka še nekaj dogodkov, ki bi jih želela uporabiti. Zdaj moram v lov za slikami, ki jih ni v mojih albumih. Nekaj bo na videokaseti, nekaj pri gasilcih. Nekatere pa ne vem kje naj poiščem. Pa že par mesecev zbiram te slike. :(

Sem pa vesela, da moje delo napreduje. Čeprav še ni kaj pokazat. Zdaj moram ujet še trenutek, da je ne bo doma in si ta razpored ogledava z možem. Da mi pomaga napisat komentarje - dva se več spometa kot eden. Pa moram še v lov za spominčki, ki jih bom prilepila v album: vabilo na valeto, na maturantski...pohvalo iz šole, bon, ki ga je dobila za 18. rojstni dan... kako naj pridem do teh stvari, ki jih ima spravljene ona, jaz pa ne vem kje so? #-o :-?

Aja, naj povem še to: album je kar sama naročila, vendar mi je zabičala, da ga moram narediti na skrivaj. Naj bo presenečenje. Enostavna naloga, a ne? :ymdevil: Zdaj samo upam, da se ne bo spravila tukaj brat. Zato tudi ne smem nič pokazat, ko bo kaj narejeno. Šele jeseni, po njenem rojstnem dnevu. Ampak spovedat sem se morala, a ne?

I 'm back :)

Pa sem nazaj doma. Polna prečudovitih vtisov, samo malček utrujena. Vidim, da je bil moj blog te dni kar obiskan. Nabralo se je kar nekaj novih prijav za bonbonček. Valem mi je podelila neko nagrado, a zdaj res nimam moči za objavljanje. Jutri, ko malo pridem k sebi. Takrat bom tudi objavila kako fotko z dopusta in napisala par besed o tem.

Petek 13.

Ne, ne bom pisala o filmu. Pa tudi ne vem od kje izvira ta vraža. Bom pa povedala svojo zgodbico o št. 13.

V glavnem 13 je nesrečna številka. Nekoč so me prepričevali, da je srečna in so mi celo kupili nek zlat obesek s št. 13. Pa se je pri meni nabralo kar nekaj takih srečonosnih zlatih obeskov, ki so stali v škatlici. In se je žlahta odločila, da je tega škoda, pa so vse te obeske dali navesiti na eno zlato zapestnico. Ki je je bilo spet škoda :) In je z srečonosnimi obeski vred ( ali obeski z zapestnico vred ???) ležala v škatlici z zlatnino. Pa se mi je verižica smilila in pri toliko sreče, kot je bilo navešene na njej, bi bilo škoda, da to ostane doma. Mi je pač sreča bolj prišla prav v šoli ali na plesu ( mogoče pa me bo ta pravi fant pogledal :), če bom imela srečo ).
Nekega dne pa sem prišla iz šole brez zapestnice. Škoda, jok, a .... ni je bilo več. Že smo se vsi sprijaznili s tem, ko se je po enem mesecu zapestnica pojavila v supergi sošolca. Čudno? Nenavadno? Čudežno? Nerazložljivo vsekakor. In je spet romala na varno v škatlico. Pa čez čas spet na roko in se je spet izgubila in spet našla pot domov ( te zgodbe se sploh ne spomnem, vem samo, da je izginila). Torej je le srečna. :)

Pa je prišla sobota, vaški ples (šagra po naše), ko mi je mama zašila novo obleko in sem si zraven nataknila to srečonosto zapestnico. Lep večer, ples, fanti ( ja, ene 13 ali 14 let sem imela :) ) spogledovanje ( je srečna, jajajaja....). Ko pa sem prišla domov, zapestnice ni bilo na moji roki. Zjutraj sem tekla nazaj na plesišče. S kolegico sva pregledali vsak kotiček, pod mize in klopi, a je ni bilo nikjer. In nikoli več ni našla poti nazaj. V tretje gre rado. Spet dokazano. :) ( kako so mi motor 3 x ukradli bom pisala mogoče kdaj drugič).

Od takrat verjamem tistim, ki pravijo, da je 13 nesrečna številka. In današnji dan je že eden takih, ki to potrjuje. Nič hudega, ampak že celo jutro se nekaj dogaja. V negativnem smislu. In zdaj spet šibam naprej in upam, da se mi spet kaka podgana ne naseli v motor od avta kot prejšnji petek :))))