Viteške igre

Nedelja popoldan. Lahko bi kam šla. Z motorjem letos nisem bila še nikjer. Kam le?? Ker sem po radiu čula reklamo za viteške igre v predjamskem gradu in ker je Postojna ravno prav daleč za popoldanski izlet, je padla ideja, da jih gremo na hitro pogledat. Zbrala sem celo klapo in gremo. Saj konec bomo še ujeli, če gremo od doma ob 15:30.

Prvi šok. Smerokaz za viteške igre nas je vodil stran od poti k predjamskemu gradu, na nek kolovoz. OK
Drugi šok. Za prvim grmom, so nas čakale grajske gospodične, ki so nam mastno zaračunale vstopnino na kolovoz. In potem nas je pot vodila ene 2 kilometra po kolovozu, preko jarkov. In to z motorji.
Tretji šok: po prevoženem kolovozu smo prišli nazaj na asfaltirano cesto koder bi prišli brez njihovih smerokazov.
Sparkirali smo naše jeklene konjičke in odšli proti prireditvenemu prostoru. Ujeli smo ravno zadnji in baje glavni del viteških igre. Obleganje gradu s topovi smo čuli od daleč, potem pa videli mimohod Erazma predjamskega in njegovih dvorjanov. Videli smo pobotanje dveh visokosti, izbiranje mične grajske gospodične
mečevanje

podeljevanje viteških priznanj ali kaj že
No, še pogled proti jami pod gradom in ljudem, ki so se zbrali na ogledu iger. In pol je zmanjkalo baterije v fotoaparatu, da bi posnela še lokostrelsko tekmovanje, tekmovanje vitezov na konjih, stojnice z ročnimi deli in še tega.
Ampak je bil pa lep popoldan v družbi s prijatelji.

Nočni pohod z baklami

Včeraj zvečer smo se odpravili na veselico v sosednjo vas. Na hrib, če smo iskreni. In to v koloni, z baklami, skozi gozd.
Žal mi je, ker se nisem spomnila, da bi vzela s seboj fotoaparat, ker so fotke s telefonom zelo, zelo boge. Ampak doživetje je pa bilo. V koloni je bilo vse - od starih do mladih. Veselo in z vonjem po parafinu :P
Tam smo nekaj spili, pojedli in se zavrteli. Ne bom razglabljala o kvaliteti petja, ker sta bila dva benda. Eden boljši, drugi... Ampak ime je pa originalno, a ne? Saj ni važno komu pripada :P
Pa še pogled na dogajanje.

Aja. Naj povem še to, da je to organizirala vas, ki ima menda manj kot 100 prebialcev- Organizirano sredi gozda.

O tem kako in kdaj smo se vračali domov pa....malo pozni smo bili, pa je mularija že vse bakle pokradla :)))) No, mi smo se srečno prikotalili domov. (ne,ne. saj ni nihče padel, samo po hribu navzdol je šlo)

Gasilci smo...

...ali kako že gre tista pesmica...
No, včeraj smo imeli pri nas gasilsko tekmovanje.
Po vseh težavah z zbiranjem ekipe in odsotnostjo na vajah ( najprej moj dopust, potem od sotekmovalke izobraževanje...) tako, da niti ene vaje nismo uspele naredit kot celotna ekipa, smo bile v občinskem delu tekmovanja celo prve. O celotnem uspehu pa ne bom govorila :P, ker je bil bolj neuspeh, kot pa uspeh hihihi.

Za žejne tekmovalce in ostale obiskovalce pa smo poskrbeli kar motoristi.

Sovica je priletela

V soboto smo imele otočanke srečanje. Dobile smo se v Hajdošah. Se malček načvekale in šivale. No, saj nekatere so počele tudi drugo. Jaz pa ne. Me je šivanje aplikacij čisto potegnilo vase. In pod mentorstvom Kreartiv je nastal tale pogrinjek. Sovica.
Zdaj moram naredit še vsaj enega da utrdim znanje.

Take živalske ali sprehod z mačkom

aj sem že pravila o našem mačku, ki rad hodi na sprehode, a ne? Potem pa je nehal. Najbrž ker je ugotovil, da gremo vedno po naši ulici samo gor in dol. In to ravno tistega dne, ko sem se odločila,da ga vzamem s sabo na vrh hriba, ker se mi ni več dalo hodit samo po ulici gor in dol. In potem sem lahko hodila na hrib ali kamorkoli, on ni šel z mano. Po dolgem času pa se je danes odločil, da naju spet spremlja. Jaz sem nemoteno šla, ker sem bila prepričana, da ne bo šel daleč, ampak se obrnil in šel nazaj. Ko sem prišla že skoraj do glavne ceste, pa je še veselo skakljal okoli naju. Ni bilo druge. Po klancu nazaj gor. Proti domu. In spet po ulici gor. On pa veselo zraven. Pa sem šla v gozd. Pa še vedno ni odnehal. Ene 10 minut hoje v hrib naju je pridno spremljal. Tam kjer pot zavije okoli sipin nazaj dol, pa se je izgubil. Seveda sem šla naprej, ker sem pričakovala, da naju bo prehitel, pa nič. Bila sem že skoraj spet pri cesti, ko ga čujem kako tuli. Sedel je na najvišji točki ceste, kjer se je izgubil in naju klical.



Ni bilo druge. Spet nazaj v hrib. Pridem gor, mačka nikjer. Pa po prejšnji poti nazaj dol. Kličem, kličem, Pepija ni. Sem že spet na pol poti navzdol, ko ga spet zaslišim. Sedi na drugi strani sipin. Vidim, da je že čisto obupan. Ni druge. Spet zlezem v hrib, okoli sipin in mi pride naproti. Zgrešil je pot po kateri sva šla midva in zašel na stezico na sipinah. Ampak ni hotel do mene. Vrgel se je na tla in čakal, da jaz pridem k njemu.
Potem se je bilo treba čohat in cartat, ker naju je spet našel. Potem pa smo se končno odpravili proti domu in tudi srečno prišli.
Zdaj pa leži pred hišo, raztegnjen čez pol terase. Niti pit še ni uspel.

Skandinavija - 7.dan

Če nadaljujem z včerašnjo zgodbo. Ker smo bili pač štirje v kabini, je to pomenilo, da je moj dragi imel konkurenco v smrčanju. In ga je toliko motilo, da je že ob 4h vstal in šel malo na palubo, ker takega smrčanja se res ne da prenašat. Kot da on ne zna smrčat ( no, saj tudi jaz včasih pobegnem v drugo sobo, če jo imam na razpolago)

In tako so nastale čudovite slike sončnega vzhoda



Po zgodnjem zajtrku sem se mu pridružila še jaz in sva uživala na skoraj prazni palubi in opazovala sled, ki jo je ladja puščala za sabo.
In že so se v daljavi začele risati danske vetrnice
Po pristanku v Kopenhagnu smo najprej odšli na obisk k mali morski deklici

potem smo si ogledali nekaj kraljevskih palač in menjavo straže. Pravi užitek je bilo gledati te vojake, kako so strumno in enakomerno korakali. Še lasje na kučmah so se jim enakomerno potresavali.


Pa vožnja po mestu in veliko čudovitih stvari. Popoldan pa smo imeli prosto in smo se kar skupinsko odpravili na potep z barko po kanalih Kopenhagna. In spet je nastalo malo morje lepih fotk.
Ladja stanovanje. Cel kup jih je.

Stolp z zunanjimi stopnicami ( sem že gor -hahaha)

knjižnica poimenovana črni diamant

eden od kanalov kar tako
In še pogled skozi okno hotela

Naslednje jutro pa nas je pot vodila na letališče in domov.

Še eno nepozabno doživetje za knjigo spominov. Še en srečen povratek domov.

Skandinavija - 6.dan

Po malo bolj zgodnjem vstajanju smo se odpravili na zadnji del poti po Norveški proti Oslu. Tam pa ogled muzejev in nekaj mestnih značilnosti. Najprej postanek v vikinškem muzeju.


in naslednji muzej. Kon-tiki. Sodobni raziskovalec, ki je dokazoval kako so nekoč brez sodobnih pripomočkov delali velike stvari.
Model njegove ladje
Pa še v naravni velikosti
in še pogled pod morsko gladino - dno le-te
Kipi z velikonočnih otokov. Saj vsi veste, da sem jaz velika? Za primerjavo :P
Potem pa še Fram muzej. Razlago sem pa menda preslišala ali prespala. Toliko kot sem te dni spala v avtobusu...to pa tudi ni res.
No, na to ladjo smo setudi povzpeli in jo odznotraj raziskali. Pokukali v kabine in drobovje. In se seveda slikali za krmilom.
Še hiter tek skozi čudovit park v Oslu.
Vzpon na streho opere. Koliko denarja je bilo vloženega vanjo pa nočejo povedat, ker so baje cifre gromozanske.
In popoldan vkrcanje na križarko, kjer smo prespali v malih kabinah, kjer sva že dva plezala eden čez drugega za preoblačenje, notri pa smo bili stlačeni štirje. Umivanje in preoblačenje na obroke, ampak smo vse rešli :) Uživanje v ladijskem luksuzu, nočno življenje in.....ah nadaljujem jutri, ker je medtem že minila polnoč. Ampak neke teme zunaj še vedno nisem videla. Noč v kabini brez oken je bila pa končno pošteno temna.