Jutranja reševalna akcija

Tako zelo lepo je sedet na oknu in se razgledovat po bližnji in daljnji okolici. Ko pa veter zapiha in potegne pa se zapre okensko krilo, se zgodi katastrofa. Maček od strahu odskoči in pristane na strehi dober meter niže. Ampak do tal je še 3 metre. In takrat se prične alarmiranje.

Me misliš rešit ali ne?

Ne grem dol, predaleč je

Ne, ni šans. Premajhna si.

A ne. To pa ne. K njemu pa že ne grem.

Ti si moja prijateljica. Mi boš pomagala?

Uh. Malo visoko je. Ma naj ti bo.

Po lavandi diši

Čas za žetev lavande je že mimo. Preden smo jo poželi pa sta nastali 2 butarici. Prva že na srečanju pri Dodo, kjer sem jo prvič delala, druga pa doma. Obe še polni napak, a ravno tako dišeči kot kaka druga. Računam da jih bo naslednje leto nastalo kaj več. Zdaj, ko vem kako se jih dela.

Vsa ostala lavanda pa se zdaj suši in čaka na nadaljnjo uporabo.

Poročna 3.

No, pa naj bodo 3. Da je izbira večja.

Svečana črno bela, vendar umirjena z rumeno.

Poročna 2.

Ko sem že delala poročno čestitko, nisem ostala samo pri eni. Tokrat je bilo na izbiro, zdaj bo na zalogi

Ta v vijola različici, ampak slika je veliko bolj neizrazita kot sama čestitka. Nikakor ni uspelo boljše.

Poroka 1.

Poročne čestitke pa še nisem delala. Do prejšnjega tedna. Ker pa smo bili vabljeni na poroko, sem se je lotila. In ta je že odromala naprej. V zeleni - barvi mladoporočencev.

Nekoč in danes

Pisalo se je davno leto 1982, ko je naše gasilsko društvo praznovalo 30 let. Tedaj so se odločili, da ustanovijo žensko desetino. Bila sem ena od teh

Pozneje so se našli predvojni papirji in v nedeljo je naše društvo praznovalo 100 let obstoja. Seveda sem še vedno prisotna

Punčka je

Zadnje čase nastaja samo še kar nastati mora. Najbrž je kriva vročina, ker pomladanska lenoba zdaj že ne more bit.
Dobili smo dojenčico in zanjo je nastala tale roza čestitka. No, recimo, da za njene starše.

Slika je pa nastala kar v avtu, ko smo se že peljali na obisk. Prej mi je čisto izpuhtelo, da bi jo lahko slikala.