petek, 6. februar 2009

Saj ni res...pa je...

Živemu človeku se vse zgodi. Seveda ravno takrat, ko je kaka urica splanirana skoraj do sekunde točno.
Ker delam deljeni urnik, je marsikaj potrebno opraviti v opoldanski pavzi. Saj ni tako strašno kratka, a velikoooo prekratka za vse opravke. In ker je jutri srečanje in ker delam vse zadnji trenutek, je bila pač današnja pavza nabasana. Slikati je treba vse stvari, ki jih jutri odnesem s seboj in to je treba opraviti v pavzi. Zdaj bo namreč že tema, ko pridem domov. Pa te stvari je najprej treba dokončati.
Torej bo kosilo bolj ekspresne narave. Pa še hči mi je pomagala, da sva ga čimprej dali kuhat. Nisva še niti s tem končali, ko sva opazili, da se pes nenavadno obnaša. Kar renčal je pod avto in se razburjal. Nenadoma pa je začel plezat po odbijaču. Kar je preveč, je pa preveč. Najprej sem ga šla podit, pa ni odnehal in je hči pomislila, da je kaka mačka splezala na kolo. Ker nisva nič videli, sem odpra še pokrov motorja. Hči ga je dvignila in pravi: ja miška je...ne, je kar miš...neee podgana in bum tresk je havba treščila nazaj. Jaz sem uspela samo en dolg rep še videt.
Panika.....telefonarjenje....kaj zdaj...od kje je prišla?... kam bo šla?...bo šla ven?...bo ostala notri?.... v tem času sva skoraj prismodili kosilo, vendar je bilo potrebno dežurat, da vidiva podgano, če bo šla ven. Ona pa...nič.... Psa sva zaprli v hišo, sicer bi mi spraskal avto in upali, da bo maček kaj naredil. On pa...malo počaka...se naveliča in gre. Kam? Na kavč, seveda. Maček pa tak.
Pa sem šla v posteljo po drugega mačkona in ga postavila na motor ( aja, v tem času je hči odprla havbo in jo podložila, da stoji odprta). Ta pa se je angažiral.( slikco dodam, ko jo snamemo iz telefona) Glavo notri, a kej več ni šlo. Ene pol ure se je muču in obupal. V tem je bilo kosilo kuhano, a dežurna služba ni zapustila delovnega mesta. Ker pa sva hoteli pojesti skupaj, sva poklicali nonota, da prevzame dežurstvo in greva midve vsaj pojest. Potem sem čisto na hitro naredila najnujnejše in poslikala vsaj nekaj, drugo bo hči kasneje.
Ampak podgana je bila očitno še vedno notri. S takim avtom pa ne morem v službo. Še dobro, da ga mala ne rabi in sem lahko vzela kar njenega. Komaj pa sem prišla v službo, je že zvonu telefon: je prišu tata in jo spihal ven :) je uporabu paromat, podgana pa je ušla. Pes je čakal, vendar je hudičevka ušla na drugo stran. Zato se je za njo pognal kar mož. Ko je pes to vidu, je stekel za njima. Seveda je podgano ujel. Pes, ne mož. Mož jo je potem zakopal.
Torej imam avto spet na razpolago in jutri lahko grem na srečanje. Ups. Moram še preverit, da ni požrla česa. :)

5 komentarjev:

Barbi pravi ...

:) Ha ha ... sem se nasmejala, čeprav vem, da ni smešno. Ampak če si predstavljam podgano, ki tam čepi in opazuje ... najprej jo hoče pes, potem maček, pa še en maček, pa spet pes, pa en moški, pa še dežurstvo ste imeli. :) Neverjetno. Čist filmska zgodba. :) Komedija. :) :) :)

Moni pravi ...

Zanimivo popoldne. Jaz bi pomoje umrla od strahu, nemaram podgan! ja ste pa mel kar komedijo, ja! Lp, moni

Suzy pravi ...

Moni, sem se bala tudi jaz. Pa havbe tudi nisem odprla. Je skoraj mož mogu pridet iz službe za jo odpret, pa je mala rešla. :)

Ninsi pravi ...

ojej, mene tud kap...pa pomoje se neki ne bi vozila s tistim avtom:)))

jp, mene je teh glodalcev strahhhh:((((

Rastlinica pravi ...

Adijo! Jaz sem se nasmejala... čeprav če bi videla podgano, bi me tut verjetno mal kap ;-)