Ko se vozim v službo in iz službe, poslušam radio. Saj ni veliko, a pogosto. Pa te dni slišim poziv Zavetišča za pse, da potrebujejo stare odeje, rjuhe in podobno. Ker smo s puncami že lani pripravile nekaj odej, pa so se potem samo prelagale iz avta v barako ( sem jih danes pol ure iskala???) sem jih poiskala, spakirala v avto in z mlajšo hčerjo odpeljala v zavetišče. Zadovoljno so jih pospravili in naju povabili na ogled. Čuden občutek se je sprehajati med kletkami, kjer te skozi rešetke gledajo žalostne oči in ti brez glasu govorijo: vzemi me, vzemi me... Pa mladi kužki, ki se igrajo in ob tvojem sprehodu pogledajo, če se jim boš posvetil...Nisva uspeli prehoditi prav veliko tega hodnika. S solzami v očeh in tesnobo v srcu, sva se obrnili in skoraj zbežali domov.
Prijazna skrbnica nama je povedala, da tem kužkom pravzaprav ni hudega, saj so na toplem, v zavetju, siti in sprehajani. Manjka jim mogoče malo ljubezni, a jih je okoli veliko takih, ki jim je še mnogo huje. Privezani na verigah, sredi polja ali gozda...brrr..niti pisati ne morem o tem. Potem mi je pokazala simpatično 5mesečno kužko, ki so jo danes pripeljali v zavetišče, ker pač po stanovanju spušča dlako. Dlako??? Pa seveda jo spušča. Kot vsak pes in mačka in celo človek.
Potem sem pomislila na moje carje, ki spijo v hiši ( nekateri na kavču odkrito, drugi na skrivaj), ki me imajo za svojega osebnega vratarja, da jih spuščam ven in notri, ko se njim zazdi. Včasih sredi noči, včasih vsakih 5 minut,... Ki se ob grmenju zatečejo v sobo, ker jih je v dnevni strah... O,ja, CARJI so. To ni pasje življenje. In dlake so povsod po hiši in vsi imamo bele hlače na riti :) od njihovih dlak. Pa kaj? Huh, moram it malo posesat, a to sem morala dat iz sebe.
Ni komentarjev:
Objavite komentar