Take živalske ali sprehod z mačkom

aj sem že pravila o našem mačku, ki rad hodi na sprehode, a ne? Potem pa je nehal. Najbrž ker je ugotovil, da gremo vedno po naši ulici samo gor in dol. In to ravno tistega dne, ko sem se odločila,da ga vzamem s sabo na vrh hriba, ker se mi ni več dalo hodit samo po ulici gor in dol. In potem sem lahko hodila na hrib ali kamorkoli, on ni šel z mano. Po dolgem času pa se je danes odločil, da naju spet spremlja. Jaz sem nemoteno šla, ker sem bila prepričana, da ne bo šel daleč, ampak se obrnil in šel nazaj. Ko sem prišla že skoraj do glavne ceste, pa je še veselo skakljal okoli naju. Ni bilo druge. Po klancu nazaj gor. Proti domu. In spet po ulici gor. On pa veselo zraven. Pa sem šla v gozd. Pa še vedno ni odnehal. Ene 10 minut hoje v hrib naju je pridno spremljal. Tam kjer pot zavije okoli sipin nazaj dol, pa se je izgubil. Seveda sem šla naprej, ker sem pričakovala, da naju bo prehitel, pa nič. Bila sem že skoraj spet pri cesti, ko ga čujem kako tuli. Sedel je na najvišji točki ceste, kjer se je izgubil in naju klical.



Ni bilo druge. Spet nazaj v hrib. Pridem gor, mačka nikjer. Pa po prejšnji poti nazaj dol. Kličem, kličem, Pepija ni. Sem že spet na pol poti navzdol, ko ga spet zaslišim. Sedi na drugi strani sipin. Vidim, da je že čisto obupan. Ni druge. Spet zlezem v hrib, okoli sipin in mi pride naproti. Zgrešil je pot po kateri sva šla midva in zašel na stezico na sipinah. Ampak ni hotel do mene. Vrgel se je na tla in čakal, da jaz pridem k njemu.
Potem se je bilo treba čohat in cartat, ker naju je spet našel. Potem pa smo se končno odpravili proti domu in tudi srečno prišli.
Zdaj pa leži pred hišo, raztegnjen čez pol terase. Niti pit še ni uspel.